Domov iz KC

No pa sem doma iz dvodnevnih počitnic s pogledom na novo pediatrično kliniko. Čeprav nisem bil prvič v bolnici, sem tokrat prvič doživel kako prav je imel Foucault, ko je bolnišnico (in šolo) enačil z zaporom. Pa še zdaleč ne morem reči, da mi je kaj manjkalo, ampak tisti trenutek, ko moraš sleči svoje perilo in se dati v črtasto pižamo je res bljak, ker takoj izgubiš vso svojo individualnost, vse počneš po urniku ali na ukaz. Hecno ker osebje je bilo res prijazno čeprav se pozna, da smo tisti, ki smo tam spali le eno noč za njih muha enodnevnica.

Rojstna dneva

Je že tako, da se svet vrti iz sence v sonce in brez konca naprej. Minule dni je bilo prav zato zelo pestro in raznoliko med mojim in Filipovim rojstnim dnevom. Začelo se je z radostnim začetkom septembra v Kamniku, končalo pa s praznovanji v Lenartu in Mariboru.

Nenavadno je bilo tudi to, da nas je na moj RD obiskalo več otrok, kot za Filipovo fešto na Štajerskem. Očitno je Maša še dvoživka, medtem, ko ima Filip več družbe na Kranjskem. Obstaja sicer upanje, da se tudi to spremeni, a pustimo se presenetiti.

Na moj rojstni dan so nas obiskali novi in stari sosedje ter prijatelji, stanovanje pa je uspešno preživelo kvantitativni preizkus in skoraj presenetljivo ni bilo večje panike.

Na Štajerskem smo imeli najprej petek brez mame, v soboto, na Filipov RD, pa smo šli na radgonski kmetijski sejem, ker Filip obožuje traktorje in vse druge delovne stroje. Popoldne smo imeli še uradni rojstni dan s torto in pico za prijatelje. Nedelja je bila spet v znamenju piknika, saj je imel rojstni dan dedi Henrik.

Velkovrhia enigmatica

A veste, da nekje obstaja drobna živalca skrivnostnega imena Velkovrhia enigmatica. Velika večina ne bo nikoli slišala zanjo, kaj jo šele videla, saj živi le v temnih prostranstvih podzemnih globočin. Tudi sam jo poznam zgolj iz fotografij, pa mi je vseeno nenavadno blizu. Včeraj, prav na moj rojstni dan, je namreč v neznana prostranstva večnosti izginil njen odkritelj.
France je bil zelo netipičen človek. To bodo potrdili skoraj vsi študenti Biotehniške fakultete. Njegova zgodba pa je vendarle nekako značilno slovenska. Oče mu je umrl v partizanih, njegov bratranec pa je kardinal Ambrožič. Dobil je študentsko Prešernovo nagrado in bil (brez doktorata) vrhunski in po širnem krasoslovnem svetu poznani znanstvenik. V sebi je skrival več ljubezni kot si je kdorkoli mislil, a je bil zaljubljen v delo, delo kot višji smoter, ki daje življenju smisel. Brez njegovega vzgleda (in priganjanja) zagotovo ne bi tako hitro doštudiral, a čeprav je imel v Lenartu največjo zbirko polžev v Sloveniji (eni pravijo da na svetu ?) si je jaz nikoli nisem šel pogledat. Včasih se mi zdi, da je bil kombinacija med nadebudnim in nepriznanim, a v času, ko so ljudem pomembnejši nazivi od dejanj bi verjetno lahko še dodali nerazumljen.
Zadnje čase smo se zelo malo videvali, moj film: Služba, družina, Kamnik, (za vikend še večkrat Lenart), mi je zastrl pogled na številna prijateljstva brez majhnih otrok. Neupravičeno, a po moji zaslugi. Čeprav sem sam živel 7 mesecev v domu za ostarele in sem videl, kako pogled na realnost (in človeški neizbežni konec) prestraši tiste od zunaj, se nisem niti potrudil prestopiti praga vsakdanjosti in vsaj potešiti radovednosti, ki je osnova vsakega resnega raziskovanja. In tega, da pozabljam na radovednost me je strah. France ni bil strahopetec, če bi bil, ne bi bil jamar, ne bi večkrat prepotoval bližnjih in daljnih dežel, ne bi sprejemal drznih odločitev ne glede na starost, ki jo je skrival. Čeprav sem se njegove visoke postave in resnega pogleda kot otrok bal, mi je bil že zgodaj všeč. Všeč, ker je bil rojen istega leta kot Jurij Gagarin, všeč ker je predanost delu jemal več kot sto odstotno, všeč ker mu je razum bil vrhovni imperativ in dialektika princip komuniciranja. Všeč ker je ideologije sprejemal nedogmatsko, a pragmatično, všeč ker je bil ateist, a je Vedel v kateri trenutek nastanka vesolja bi si lahko umestil Boga. Bilo je še mnogo več stvari ki so naju povezovale. Nekatere pomembne, druge naključne, da ne rečem banalne. Bila sva soseda, tujca v drugem okolju, čutila sva knjige in občudovale gore, (četudi z večletno razliko), verjetno sva celo na isti dan v letu spočela otroka. Več let sva se vsak ponedeljek, nekaj čez četrto zjutraj, vozila proti Ljubljani (in v petek opoldne seveda nazaj). Ti prevozi so bili "mala" šola zgodovine, naravoslovja, leposlovja in politike in ko danes pomislim nanjo, sem srečen, da sem lahko takrat sedel v prvi vrsti in včasih slišal tudi neizrečeno.

...in ko potem pomislim na paradoks, da prav takšnemu Človeku, prinese konec ena skrita majhna žival, se mi zdi moja očitna bunka, ki dela tolikim tolikšne strahove, prav zares smešna.

Poročilo iz Novalje

Letošnje letovanje na morju, je bilo zaradi vremenskih neprilik razdeljeno v dva dela. Drugi del počitnic smo preživeli v nam zelo dobro poznani Novalji, kamor sta nas povabila Urška in Andrej, da bi se njuna Lucija bolje spoznala s Filipom. Letovanje je bilo navkljub vsakodnevni vožnji z avtomobilom oddih v pravem pomenu besede. Kopali smo se večidel v Caski ali v Strašku, čeprav je bilo najbolj prijetno odkritje kopanje na Konaskem blatu, kjer smo povsem nenapovedano srečali še mojo kolegico Alenko. Pri Andreju in Urši se vse nardi doma od rib do najrazličnejših koktailov, žal pa se zaradi povsem različnih bioritmov Lucija in Filip nista kaj dosti družila.

Nam bo morje ostalo v spominu po tem, da je Maša izgubila strah pred globokim morjem, ki ga je dobila junija in da je dejansko splavala. Sprva z rokavčki, nato s plavutkami, na koncu pa celo brez vsega. Celo kopalk. ;-)