Domov iz KC

No pa sem doma iz dvodnevnih počitnic s pogledom na novo pediatrično kliniko. Čeprav nisem bil prvič v bolnici, sem tokrat prvič doživel kako prav je imel Foucault, ko je bolnišnico (in šolo) enačil z zaporom. Pa še zdaleč ne morem reči, da mi je kaj manjkalo, ampak tisti trenutek, ko moraš sleči svoje perilo in se dati v črtasto pižamo je res bljak, ker takoj izgubiš vso svojo individualnost, vse počneš po urniku ali na ukaz. Hecno ker osebje je bilo res prijazno čeprav se pozna, da smo tisti, ki smo tam spali le eno noč za njih muha enodnevnica.