Drugo javljanje iz morja

Jutranji pozdrav iz Medulina, kjer pijem kavo s travarico, a to tipkanje v računalnik, vseeno ni najboljša družba saj pogrešam prijatelje iz minulih let (Petra, Dušana, drugega Petra...) s katerimi sem tako rad hodil po jutranji kruh, ribe in na kavo s travarico... ;-) Navkljub opreznosti nas je malo popeklo sonce in zato se zdaj malce izogibamo soncu, da ne bo kaj res narobe. Medulin je sicer super, a vseeno mi je hecno, da več ljudi kupuje kruh v marketih kot v tistih simpatičnih pekarnicah s tako dobrim kruhom in krušnim pecivom in da zjutraj ni mogoče v ribarnici kupiti svežih rib, ribič, ki sem ga srečal ob pol sedmih pa je rekel da n ujel niti za kosilo…no ampak do konca morja bom še že kaj potuhtal.... Idealne plaže še zmeraj nekako nismo našli, ker nam je nekje všeč senca, drugje voda, ali obratno in zato gremo danes v Šišane, da vidimo kje je tisto ta pravo za Filipa (kamenčki na obali), Mašo (lepa plitvina, brez ostrih skal) igorja (živali in školjke pod vodo) in Tanjo (senca).
Maša...

na rivi
zajtrk
pogled iz terase
gneča na glavni mestni plaži
" Veš mami, jaz mam delo..."
V Puli
ribič brez rib ;-)

Na morju

Letos letujemo v Istri, natančneje v Medulinu, ki ga zelo zelo slabo poznamo, tako da se vsak dan kopamo na drugi plaži, ker še iščemo tisto ta najbolj pravo plažo, čeprav je mestece vsej gužvi navkljub zelo simpatično.
;-).

Po slovenski obali

Kot zaključek skoraj celo tedenske razdvojenosti smo šli za konec teden na potep po "slovenskem" primorju, ne sicer južno od Ankarana, kot bi bilo pričakovati, ampak po krajih od Trsta do Gradeža, kjer je bila verjetno nekoč najbolj SLOVENSKO primorje. Zjutraj smo se se zapeljali do Opčin nad Trstom, kjer ni težko najti zastonjskega parkirišča in kjer še lahko v slovenščini kupiš vozovnico za tramvaj. Ta tramvaj v bistvu deluje kot redna linija mestnega prometa, čeprav je hkrati tudi velika muzejska in turistična znamenitost. Verjetno ni potrebno zgubljati besed, kako navdušen je bil naš Filip, ki obožuje železnice in vsa po tirih vozeča vozila, ko smo nato še po nekaj zavojih zagledali morje in tržaško pristanišče z velikimi ladjami (Filip jim pravi oceanke:-). Skratka v Trstu smo se sprehajali malo po pomolih, si pogledali žalosten akvarij, polizali sladoled in se odpravili nazaj na Opčine. Od tam smo se po stranskih cestah zapeljali še do Sesljana, kjer se začne Rilkejeva pot do gradu Devin. Na tej potki, ki poteka po pečinah nad morjem smo imeli še popotniško kosilo, nato pa smo prišli do starodavnega gradu Devin, ki je še danes v posesti družine Thurn und Taxis (po menjavi državnega okvirja so se grofje leta 1923 preimenovali v rodbino della Torre e Tasso).

Strm povratek na Opčine

Pogled proti Piranu
Rilkejeva pot vodi nad strmimi skalnimi pečinami
Devinski grad
Prenočili smo v Štanjelu, kjer nas je sprejel še kolega iz Inštituta Jurij in nas popeljal na nočni ogled Štanjela. Naslednji dan smo se odpravili doberdobski planoti, kjer pa smo povsem neuspešno in zaman iskali edino jezero na Krasu - Rabeljsko jezero, na katerem (po Handkeju) vlada ljubka tišina trajanja.
Od tam smo se odpravili v starodavni Gradež.