Za lahko noč

Rifnik

Rifnik, je grad pri Celju, še bolje rečeno pri Šentjurju, ki sem si ga želel obiskati že več kot 15 let. Na poti iz Maribora v Ljubljano in obratno sem ga opazoval vsak teden a nikoli nisem zbral dovolj poguma, da bi sestopil iz vlaka in se odpravil proti ruševinam. Hrib je zanimiv kot eno najpomembnejših pribežališč v pozno antični dobi, kjer so ohranjeni ostanki krščanske bazilike in arijanske cerkve, saj so se na hrib pred mimobežnimi hordami zatekli tudi Langobardi. Nekje tukaj je bil tudi najden znameniti kip germanika, ki so ga štajerski Nemci med drugo svetovno vojno podarili Himmlerju, a so ga (na srečo) po koncu druge vojne našli Angleži na Himmlerjevem gradu, in ga vrnili v Jugoslavijo in je tako še danes na ogled v Narodnem muzeju Slovenije.
Čeprav je vse to zelo zanimivo, je mene najbolj zanimal nekoliko nižje ležeči srednjeveški grad, ki so ga zgradili na strmi skalni pečini že pred 13. stoletjem. Na njem so živeli rifniški gospodje kot ministeriali celjskih, za njimi Liechtenbergerji... in še mnogi drugi do leta 1635, ko bi naj po ustni legendi grad osvojili in požgali uporni kmetje. Kakorkoli že, grad je zapuščen že več stoletij a je kljub temu ostal občudovanja vredna razvalina, ki ti ob sprehajanju skozi stoletne prehode še daje slutiti mogočnost gradu in njegovih gospodov.

Seveda pa vsega tega ne bi občudovali, če nas ne bi na nedeljsko kosilo (in Rifnik seveda) povabilj kolega Željko, ki nas je s svojo zelo prijazno družino Oset tudi gostil.