Ratitovec

Dovolj energije in lepa sobota sta nas zvabili v Škofjeloško hibrovje.
Malce za Železniki cesta zavije desno vse do lepe vasice Prtovč, kjer smo okoli 12h komaj našli parkirni prostor.
Do vrha Ratitovca vodita dve poti, za vzpom smo si izbrali desno, ki vodi čez Razor.

Pot bi naj prehodil v uri in pol, mi pa smo zanjo potrebovali dve uri.
Sprva greš p o gozdu,
čez kakšno uro prideš na plano in morda uzreš celo gamse
nato spet grizeš kolena
in v daljavi smo lahko videli oblake, ki so pokrivali Karavanke.
Malo pred kočo
smo na bližnjem vrhu opazili še koze,
ko pa so one opazile nas

smo se jih komaj znebili.

Na vrhu,
je enkraten razgled od Štajerske do Primorske ter na vse bližnje gore
Sledil je počitek sede,
in stoje,

še slovo od kozic,in rožic
ter spet v dolino.
Ženski mir,
zadnji pogled proti vrhu
in konec.

Košuta

V sredo se je naredil en krasen dan in ker sta babi in dedi zaradi neurja odpovedala hribe, smo se mi čutili dolžne, da izkoristimo lep dan. Na pot smo se odpravili šele nekaj čez deveto uro, a ker so trenutno dnevi nekoliko hladnejši se nismo preveč sekirali. Za štart smo si izbrali planino Šija do katere pelje iz Tržiča zelo slaba in "razdrapana cesta". Ker smo imeli močno voljo priti na pravo izhodišče nas niso zaustavile niti zapornice in svarilo pred nevarnim bikom na planini Pungart, kjer je sicer večina pohodnikov pustila svoje jeklene konjičke. Planina šija je polna krav in konjev (menda je kar 27 lastnikov) in tak prijazen sprejem ti da še dodatnih moči za dober štart.
Maša je v nahrbtniku tovorila vodo in piškote,
igor pa Filipa in hrano.
S planine Šije, smo se po kačji poti ob 10.34 odpravili proti vrhu.
Pot je bila travnata a kljub nekaterim bolj strmim predelom prijetna za hojo.
Počivali smo verjetno več kot ostali planinci,
a ker smo imeli časa dovolj, se nam ni nikamor mudilo.Prvo malico smo imeli po eni uri na točki kjer je naša pot prečkala pot s planine Kofce na Kladivo
mi pa smo se po bolj položni poti odpravili proti Velikemu vrhu.
Vmes nas je sicer presenetil odsek z zajlami (ki iskreno povedano v suhem/lepem vremenu sploh niso potrebne, zato pa so bile toliko bolj zanimive naši Maši).

Ko smo prišli do slemena Košute (13.01) in se ozrli v prepade na avstrijski strani
smo se odločili, da v skalnem zavetrju določimo to kot končno točko izleta, saj bi bilo (pri našem tempu) do cilja na Velikem vrhu (2086 m) še vsaj pol ure hoda.
in zato smo si raje privoščili eno urni počitek
na točno 2000 m . nmv, (če Geopedia ne laže sveda).

Ampak tam se nam o nadmorski višini niti sanjalo ni, ker je bilo v bližini dosti kavk za nahranit in še kolega s faksa Primož je povsem naključno prikorakal mimo.

Maša je seveda namesto počitka raje
plezala proti robu
ko pa je pogledala na drugo skalno stran, so se ji zašibila kolena
a le za kratek čas,
saj je bilo na vrhu še več kruha in družbe lačnih kavk.
Še pogled proti vzhodu na Kladivo in Košutnikov turn
in nato lepo previdno v dolino
do planine Kofce, kjer so se spet pasle krave
in konji
( a sem že omenil krave ?)
Čeprav je imela na travniku pred planino Kofce Maša manjšo krizo (nočem na planino, hočem v avto, utrujena sem, bruhala bom...(to z bruhanjem rece zmeraj, ko ji kaj ne ugaja (hrana vožnja, spanje)) se je na planini spet razživela. Najbolj jo je čudilo, da so na "otroškem igrišču" tudi koze in ovce, in kar nekaj časa smo potrebovali, za prošnje naj pride jest sirove štruklje,


ker je bilo pač naokrog toliko zanimivih reči.
in živaliNa Kofcah se je razgledal in najedel še Filip

nato pa smo šli nazaj na planino Šija, kamor smo prispeli nekaj minut čez peto popoldne.(17:12)
Med pripravami na odhod, je Maša še ugotovila, da je lahko tudi (ravno prav mehak) kravjak svojevrstno izrazno sredstvo.






vendar ji njene mojstrovine, vsem prošnjam navkljub, nismo dovolili odnesti domov.
;-)))

Čeprav bi izurjeni planinci za "lahko označeno pot" potrebovali verjetno le tri ure, nam naših skoraj sedmih ur ni bilo žal. Poleg mame Tanje, ki je skrbela za vso logistiko (in Filipa) si največjo pohvalo zasluži prav Maša, ki je nismo nesli niti meter in je višinsko razliko 500 metrov tako odlično prehodila sama.