Na Brano

Dan pred odhodom na morje je bilo zelo lepo vremein z Željkom sva jo zgodaj mahnila na Kamniško sedlo, nato pa čez strmo šijo še na Brano. Na povratku sva se seznanjala s težavnpstjo prečenja snežišč in ugotovila, da se Brane upravičeno drži sloves tretje najbolj "srtne gore v Sloveniji.

Pet do dvanajst

Celo leto sem si želel, da bi Filip zbolel za vodenimi kozami (noricami), ker sem se bal, da bo zbolel na morju (kot Brin lansko leto). No do predvidenega odhoda na morje je le še en dan in jaz sem bil v očitni zmoti, ker smo včeraj dobili slinavko, ali vsaj nekaj podobnega. Čeprav so nam pri maši podobne težave odpravile vse dude in flaške je zdaj kar hudo, ker ju Filip za uspavanje nujno potrebuje, pa še nobena hrana in pijača mu ne tekneta, tako, da je revež še lačen in žejen in zato še toliko bolj siten. Še sreča, da ima nekaj kilogramov zaloge in da nocoj lepo spi
;-$

Priprave na morje

V nedeljo zjutraj sta babi in Maša imeli pomorsko "gusarsko" bitko.

Nato pa so nas vroči dnevi in priprave na pot prisilile, da smo izbrskali poletne pripomočke. Maša in Filip sta skoraj znorela od veselja, čeprav smo se v bazenu namakali tudi drugi.
Bazen je bilo potrebno najprej napolniti z vodo,
njeno temparaturo pa seveda najprej le preizkusiti





Popoldne so bile v Lenartu zanimive kasaške dirke.
ki pa so bile različnim ljudem zanimive iz različnih razlogov.
Pred večerjo pa smo še šli na en zelo lep obisk v Žerjavce k Luku in njegovim.

Ali ga (jo poznate) ?

Poletje, kje si ?

Mali plac

"Na osamelcu Kostanjevica pri Bevkah je danes edino še živece šotno-mahovno barje na Ljubljanskem barju in je zaščiteno kot naravni spomenik. Imenuje se MALI PLAC. Ima nenavadno lego na na poraščenem gričku, v plitvi kotanji jajčaste oblike, okrog 10 m nad ravnino Barja. Po površini meri le dva hektarja. Je rastišče vsaj enajstih za barje značilnih in že ogroženih rastlinskih vrst: mesojede rosike, vitkega nožničavega munca, rožmarinke, mahovnice, mešinke, moščvirske kukavice, barjanske vijolice...Mali plac je zaradi svojega vodnega režima popolno svoj biotop,zato so se ohranile redke rastlinske vrste. V Malem placu je tudi nekaj zaščitenih živali. Na te ogrožene živali nas opozarja tabla Malega placa pred vhodom. Ena najbolj znanih je močvirska želva sklednica, ki je edina avtohtona želva, ki živi v Sloveniji." piše v prospektih o tem naravoslovnem fenomenu. Pred leti pa se je našel menda krajinski arhitekt, ki je zajezil tamkajšnji potoček, da bi bil plac še bolj primeren za turiste s čimer je povsem spremenil biotop in ga spremenil v "navadno" močvirje. Mi ki sprva nismo vedeli niti tega, če smo sploh na pravem kraju o tem seveda nismo vedeli ničesar saj smo le iskali perunike, želve in mesojede rastline. Skoraj ničesar od tega nismo našli a ker je bil lep dan in ker je barje nekaj posebnega smo se imeli v dobri družbi lepo.

Družinski izlet

V soboto smo imeli že 22. izlet vseh tet, stricev, bratrancev, sestričen njihovih partnerjev, zakoncev in ljubimcev. Seveda udeležba ni popolna, ker bi potem potrebovali dva avtobusa in še enega bratranca šoferja a za fino celodnevno druženje s sorodniki, ki so nam bili včasih precej bližje je tudi to ogromno. Ker zmeraj potujemo po slovenskem in ker nam neobiskane domovine zmanjkuje smo si šli letos ogledati Porabje, da pa bi izlet ne bil prekratek smo ga podaljšali do mesteca Keszthely ob Blatnem jezeru, kjer smo si ogledali znameniti baročni dvorec v katerem je večino najbolj navdušila ogromna knjižnica imenovana tudi Helikon, ki jo je v današnji podobi uredi Georgy Festetich in hrani čez 30.000 zvezkov knjig.
Po pikniku na obali (res) Blatnega jezera smo si šli še ogledati ostanke nekdanjega Blatograda oz prestolnice Spodnje Panonije, kjer sta v devetem stoletju vladala "slovenska" kneza Pribina in Kocelj.

Že večer pred izletom, so se nad Madžarsko zgrinjali gosti oblaki in vedeli smo,
da si Monošterske baročne cerkve ne bomo zapomnili po soncu.
v Gornjem Seniku nas je sprejel nekdanji župan, ki nam je pripovedoval o življenju "Slovencev" ob Rabi,
sami pa smo se najbolj čudili prekmurščini v madžarskem pravopisu.
Brez dežnikov bi bili v bistvu zelo mokri,
v monoštrski cerkvi pa nas je ob Tanjinem vodenju presenetila še čudovita zvočna kulisa, saj se je na večerni koncert uglaševal nek odličen pevski zbor.
V cerkvi hranijo tudi zelo zanimiv relikviarij.
Na srečo smo lahko vedrili tudi na pokriti tržnici, kjer pa je le redko kdo našel kaj uporabnega.
Nato smo se zapeljali v Keszthely, kjer smo si po prepiru s pohlepno blagajničarko brez vodiča ogledali dvorec in veličastno knjižnico.
Sledil je seveda tradicionalen piknik ob jezeru,
kjer smo proslavili tudi nedavno poroko Manje in Petra,
in preizkusili, če Balaton res blaten.
Skratka počeli smo tisto kar nam je bilo najbolj všeč.
Domov grede smo se ustavili še na ostankih Blatnega kostela, kjer smo iskali stopinje Cirila in Metoda ter brskali po kosteh na pol izkopanih staroselcev.
Zvečer v Lenartu pa smo bili lačni, kot da bi cel dan ne imeli kaj za jest.