Končno

Po treh tednih zamude smo včeraj vendarle prejeli nov kavč. Po veliki praznini se nam zdi zaenkrat nekoliko prevelik, a upam, da se ga bomo čimprej navadili.

Maša na majskih počitnicah

Posledica včerajšnjega potepanja je tudi manjko v eni od otroških postelj.

Ker Filip brez mame (še) ne more nikamor, nam je pobegnila pač "tavelika" punca. Da pa nam v Kamniku/Ljubljani ni preveč dolgčas, nam vsake toliko babica pošlje nekaj fotografij, kot dokaz, da v Lenartu še živijo in da lahko vidimo kaj počnejo.

Medtem v Kamniku:

Filip: "Juhu jaz pa imam novo veliko posteljo!"

Priprava za družinski izlet

Vsako leto za binkošte se naša družina (vse tete in strici skupaj z bratranci in sestričnami ter njihovimi otroci) odpravimo na izlet z avtobusom. Izlete pripravljamo že 21 let in lahko bi rekli, da so postali neke vrste tradicija, saj so enkratno skupinsko potepanje cele žlahte po vseh bolj neznaih kot znanih kotičkih zemlje Slovenske. Letošnja tema izleta so "celjski grofje", (čeprav dobro vemo, da so bili na koncu že knezi) in zato smo se v organizacijskem odboru odpravili na ogled najbolj zanimivih točk povezanih z njihovo preteklostjo. Obiskali smo grad Žovnek, mesto Celje, kjer stojijo ostanki knežje palače, nato pa še na stari ali gornji celjski grad in Planino pri Sevnici, kjer smo imeli daljši poostanek za kosilo. Pot nas je nato vodila še v Jurklošter, Rimske toplice in nazadnje še v Laško, kjer smo poslovilno pivo spili na gradu Tabor.

Žovnek

BI-fora

Knežji dvorec v Celju:
Celjski "gornji" grad:
Friderikov stolp v preobleki

Planina pri Sevnici od daleč
in od blizuin kjer bi mi radi imeli piknik, smo preizkušali teren

v akciji
pogled od zgoraj navzdol
in Maša od spodaj navzgorostanki kartuzije Jurklošter v barvah in senci

del obokanega stropa





Boško in Nina v trenutku nežnosti

Na Lepenatko

je bil naš jutranji načrt, ko smo se odločili, da ne bomo pekli rib. Potek dneva je nato naše načrte povsem predrugačil. Najprej sva z Mašo na poti v knjižnico srečala spodnje sosede: Natašo, Lovrenca in njuno mami, iz arboretuma so nas poklicali še Krevhovi iz Ljubljane in plazenje v hrib je zamenjalo prijetno druženje z Jašo, Ano, Tanjo in Frenetom med rožicami. Seveda pa tud igranje in še enkrat igranje, kuhanje hitrega kosila ter kratek skok v Kamniško Bistrico.

Arboretum, kot ga ne poznamo:


in tisto najbolj tipično:



igra:



gusarska ladja
vrtiljak
se vrti
po hlodih čez ribnik
veseljepred Souvanovo navidezno graščino
pelje nas vlak v ...
mljask mljask
in za konec še čaj

ter seveda, ne spregledani - veliki mojster:

Pot domov

Jutranji del zadnjega dneva sem začel z nekoliko zgodnejšim vstajanjem in samotnim potepom po nekaterih najbolj znanih Gaudijevih hišah Barcelone, ki sem jih zaradi lenobe zgrešil leta 1992.

Poiskal sem

Caso Milà ali la Pedrera

kjer je bila trenutno razstava "našega" Zorana Musica

tam je bila še svojevrstna, a ne Gaudijeva "Casa de les punxes " ali "Casa Terrades"

in Gaudijeva Casa Batlló
nato sem na hitro še skočil na tržnico po kruh

in v Picassov muzej po novo skodelico (tokrat že po dežju in z Mašo na rami).
Sledilo je še pakiranje prtljage nervozno upanje, da bo taksist pravičas na letališču in polet domov

mimo Benetk
vse do Gradca (spet pol ure pred načrtovanim pristankom).

Na graško letališče nas je prišel iskati dedi Viktor, ki nas je nato zapeljal vse do Lenarta.