Martinovanje 2009

Letošnje martinovanje je bilo raztegnjeno na kar dva vikenda, pa še v sredo smo martinovali skupaj s kolegi(?) iz Srbije v kleti mariborskega Vinaga. Matejevemu vabilu v Maribopr se je bilo težko odreči, čeprav baje v celem mariboru ni dobil goske in smo Bakhusu zato žrtvovali rački. Letošnja posebnost je bila skoraj popolna odsotnost žensk, a smo v bistvu to opazili šele, ko smo se odpravljali domov. Medtem je Tanja imela dvajseto obletnico valete in tako se je po dooooolgem času zgodilo, da je šla spat tri ure za mano.

Spet doma

nazaj v Kamnik, medtem, ko se otroški del družine še kar potepa na Štajerskem

Slovo

Pride dan, ko otroci toliko odrastejo, po njihovem mnenju seveda, da lahko enostavno spakirajo in odidejo od doma. Vedel sem, da me to čaka čez nekaj let, a da bo Maša tako odločena že ta teden me je vseeno šokiralo.
No in tako smo od danes le še trije v Kamniku.

Korošaški slapovi

Gradiška tura

Z Željkom sva šla zjutraj v Senožeče na grob Ervina Dolenca


ker pa sva že bila na Primorskem, sva šla še na Gradiško turo, ki je visoka le 793 m, a vseeno prav zanimiva za plezanje, še posebej, če nisi zalepljen na jeklenico.

iz vrha je krasen razgled po vipavski dolini in seveda tudi po tamkajšnjem vojaškem strelišču
Vipavski "stari grad"

Boštjanov rojstni dan

Dedijev rojstni dan

PS: Filip je medtem spal

Za lahko noč

Rifnik

Rifnik, je grad pri Celju, še bolje rečeno pri Šentjurju, ki sem si ga želel obiskati že več kot 15 let. Na poti iz Maribora v Ljubljano in obratno sem ga opazoval vsak teden a nikoli nisem zbral dovolj poguma, da bi sestopil iz vlaka in se odpravil proti ruševinam. Hrib je zanimiv kot eno najpomembnejših pribežališč v pozno antični dobi, kjer so ohranjeni ostanki krščanske bazilike in arijanske cerkve, saj so se na hrib pred mimobežnimi hordami zatekli tudi Langobardi. Nekje tukaj je bil tudi najden znameniti kip germanika, ki so ga štajerski Nemci med drugo svetovno vojno podarili Himmlerju, a so ga (na srečo) po koncu druge vojne našli Angleži na Himmlerjevem gradu, in ga vrnili v Jugoslavijo in je tako še danes na ogled v Narodnem muzeju Slovenije.
Čeprav je vse to zelo zanimivo, je mene najbolj zanimal nekoliko nižje ležeči srednjeveški grad, ki so ga zgradili na strmi skalni pečini že pred 13. stoletjem. Na njem so živeli rifniški gospodje kot ministeriali celjskih, za njimi Liechtenbergerji... in še mnogi drugi do leta 1635, ko bi naj po ustni legendi grad osvojili in požgali uporni kmetje. Kakorkoli že, grad je zapuščen že več stoletij a je kljub temu ostal občudovanja vredna razvalina, ki ti ob sprehajanju skozi stoletne prehode še daje slutiti mogočnost gradu in njegovih gospodov.

Seveda pa vsega tega ne bi občudovali, če nas ne bi na nedeljsko kosilo (in Rifnik seveda) povabilj kolega Željko, ki nas je s svojo zelo prijazno družino Oset tudi gostil.