A veste, da nekje obstaja drobna živalca skrivnostnega imena Velkovrhia enigmatica. Velika večina ne bo nikoli slišala zanjo, kaj jo šele videla, saj živi le v temnih prostranstvih podzemnih globočin. Tudi sam jo poznam zgolj iz fotografij, pa mi je vseeno nenavadno blizu. Včeraj, prav na moj rojstni dan, je namreč v neznana prostranstva večnosti izginil njen odkritelj.
France je bil zelo netipičen človek. To bodo potrdili skoraj vsi študenti Biotehniške fakultete. Njegova zgodba pa je vendarle nekako značilno slovenska. Oče mu je umrl v partizanih, njegov bratranec pa je kardinal Ambrožič. Dobil je študentsko Prešernovo nagrado in bil (brez doktorata) vrhunski in po širnem krasoslovnem svetu poznani znanstvenik. V sebi je skrival več ljubezni kot si je kdorkoli mislil, a je bil zaljubljen v delo, delo kot višji smoter, ki daje življenju smisel. Brez njegovega vzgleda (in priganjanja) zagotovo ne bi tako hitro doštudiral, a čeprav je imel v Lenartu največjo zbirko polžev v Sloveniji (eni pravijo da na svetu ?) si je jaz nikoli nisem šel pogledat. Včasih se mi zdi, da je bil kombinacija med nadebudnim in nepriznanim, a v času, ko so ljudem pomembnejši nazivi od dejanj bi verjetno lahko še dodali nerazumljen.
Zadnje čase smo se zelo malo videvali, moj film: Služba, družina, Kamnik, (za vikend še večkrat Lenart), mi je zastrl pogled na številna prijateljstva brez majhnih otrok. Neupravičeno, a po moji zaslugi. Čeprav sem sam živel 7 mesecev v domu za ostarele in sem videl, kako pogled na realnost (in človeški neizbežni konec) prestraši tiste od zunaj, se nisem niti potrudil prestopiti praga vsakdanjosti in vsaj potešiti radovednosti, ki je osnova vsakega resnega raziskovanja. In tega, da pozabljam na radovednost me je strah. France ni bil strahopetec, če bi bil, ne bi bil jamar, ne bi večkrat prepotoval bližnjih in daljnih dežel, ne bi sprejemal drznih odločitev ne glede na starost, ki jo je skrival. Čeprav sem se njegove visoke postave in resnega pogleda kot otrok bal, mi je bil že zgodaj všeč. Všeč, ker je bil rojen istega leta kot Jurij Gagarin, všeč ker je predanost delu jemal več kot sto odstotno, všeč ker mu je razum bil vrhovni imperativ in dialektika princip komuniciranja. Všeč ker je ideologije sprejemal nedogmatsko, a pragmatično, všeč ker je bil ateist, a je Vedel v kateri trenutek nastanka vesolja bi si lahko umestil Boga. Bilo je še mnogo več stvari ki so naju povezovale. Nekatere pomembne, druge naključne, da ne rečem banalne. Bila sva soseda, tujca v drugem okolju, čutila sva knjige in občudovale gore, (četudi z večletno razliko), verjetno sva celo na isti dan v letu spočela otroka. Več let sva se vsak ponedeljek, nekaj čez četrto zjutraj, vozila proti Ljubljani (in v petek opoldne seveda nazaj). Ti prevozi so bili "mala" šola zgodovine, naravoslovja, leposlovja in politike in ko danes pomislim nanjo, sem srečen, da sem lahko takrat sedel v prvi vrsti in včasih slišal tudi neizrečeno.
...in ko potem pomislim na paradoks, da prav takšnemu Človeku, prinese konec ena skrita majhna žival, se mi zdi moja očitna bunka, ki dela tolikim tolikšne strahove, prav zares smešna.
