Zimska pravljica

Na srečo imam privilegij, da lahko kak dan kar rečem: jutri me ni in tisti dan počnem kar me je volja. Danes sem si zaželel snega in sonca, ker to trenutno najbolj pogrešam v dolini.

Vesela nedelja

Danes je bil en krasen sončni dan (nad meglo seveda) in zjutraj smo že zgodaj šli za Mašo na sejem rabljene smučarske opreme, vendar sva med vračanjem v stanovanje ugotovila, da je Filip sumljivo vroč. Odločimo se, da greva na sneg sama z Mašo, mami pa na hitro skoči v trgovino po najnujnejše za kosilo.
Do Tanjinega prihoda iz trgovine je Filip imel že 40,2 vročine, Maša pa se je navdušila za igranje v svoji sobi in o smučanju ali sankanju na Veliki planini ni želela niti slišati...
Zunaj pa tak prekrasen dan, o katerem za vikend lahko samo sanjaš.
:-(((Od žalosti sem se vsedel pred računalnik, punci napodil na še en sprehod in proti večeru (da bi dan ne šel povsem v nič) spekel Dunajske valove. Čeprav sem užival v peki (no Maša pa v lizanju ostankov polizdelkov),

in sem vso pripravo in peko peciva opravil čisto sam, Tanja nad mojim delom ni kazala niti najmanjšega zadovoljstva kaj šele veselja.

Le zakaj?

Saj sem bil čez dan jaz siten in ne ona? In pekel sem za razvedrilio, poleg tega pa sem ji odkrito povedal, da ne pričakujem pospravljene kuhinje že zvečer, ker vem, da bo v ponedeljek itak na bolniški in bo takrat zagotovo imela več časa kot zdaj zvečer !

Ne vem zakaj je šla spat brez besed in poljuba ?

Ženske so včasih res čudne.

Sobotni direndaj

Tanja spet Mozartira, mi pa lepo skrbimo zase. Zjutraj Maši kupimo pancerje, ker se pripravljamo na jutrišnji sneg, skuhamo kosilo za dva, (ker se je ati igor uštel v količinah ali pa sta bila že pošteno lačna), nato Filip nenačrtovano zaspi na poti v Ljubljano tako lahko Mašo pravočasno oddam na ure pravljica za najmlajše, medtem, ko mi Filip spi sam v avtu. Tam so poslušali pravljico o Dajdalu(?) in Ikarju obiskal pa jih je tudi STA-jevski Dedek Mraz. Ker smo bili tam brez Tanje in ker skoraj nikogar nismo poznali, (fotograf nas sprva sploh ni hotel ovekovečiti, ker je mislil, da smo outsiderji) z znanci pa smo se razgubili smo šli še na potep po muzeju. Najprej smo seveda obiskali kamniškega mamuta, nato pa skozi razstavo o gozdu do zbirke nagačenih živali. Filip je skoraj pri vsaki živali rekel UH, saj še ni videl medveda, jelena, orla, kozoroga... od tako blizu, Maša pa se je pri vseh od krokodila do ščinkavca vprašavala: "Ati, a je ta tudi mrtev?", "Zakaj je umrl, kdo ga je ubil?" in nobeno razlaganje, da smo pač v muzeju, kjer ni hrane, ker žive živali ne bi marale majhnih kletk ampak živijo raje v živalskem vrtu niso pomagale. Že pri sovi sem spet slišal: "Ati, a je ta tudi mrtva? ..."
Po muzeju smo si šli še v center gledat novoletne lučke in čofotat po lužah, ki so ostale od petkovega dežja. Nekaj lovljenja po prešernovem trgu, čudenje nad naraslo Ljubljanico, ki je tega dne zalila barje, Robbov vodnjak in hop domov.

Na povratku mi je Maša zaspala a sem jo žal moral zbuditi, ker smo ob 21.30 skočili še na Voklo po Tanjo.

Glasbenik

Svirilili, svirilili,
glasbenika smo dobili.
Sviri sviri svirilaja,
vsakih pet minut je vaja. (N.G.)

Dan republike

Na dan ko smo včasih poslušali govorancije o bratstvu in AVNOJ-u, smo doživeli kar nekaj novega. Medtem, ko se nam je mami Tanja potepala po sončnem in toplem Salzburgu smo mi šli na letošnji prvi sneg. Maša je vriskala od veselja, Filip pa se je le čudil mrazu in spremenjeni pokrajini. Ker smo bili leni in se nam ni ljubilo iti višje (ups. saj niti avtomobila nismo imeli), smo iskali snežne zaplate, kjer bi se lahko vsaj malo sankali ali kepali.
Dopoldne sta Maša in dedi naredila snežaka
potem smo se malce okrepčali, Filip je šel na počitek, mi pa na Zg. Ročico iskat več snega.
Vendar snežne razmere niso bile prav nič boljše.
Maša je vendarle našla zaplato, kjer se je znebila začetnega strahu pred strmino,
nato pa sta še s teto Jožico šli v krušno peč iskati sveže pečen kruh Ta dan pa si bomo vendarle zapomnili po tem, da je Filip končno zbral pogum in naredil prve povsem samostojne korake.
Sprva zelo previdno...

potem pa zmeraj bolj suvereno,kot da bi za to priložnost izbiral pravi trenutek.

Sv. Jakob nad Preddvorom

Včeraj popoldne je imela Maša rostnodnevno srečanje z nekdanjimi sovrtčani v Hotemažah, danes pa smo bili povsem naključno povabljeni na izlet v bližnji Preddvor, od koder je simpatičen (a danes nekoliko blaten) izlet do cerkvice Sv. Jakoba, kjer sta tudi (vsaj) dve planinski koči.

Na izlet so nas povabili Klavdija, Oskar, Janez in Jaka.
Pot je bila ponekod precej blatna,a lepo vreme nam je dajalo pogum,da smo vztrajali vse do skrite cerkvice sv. Jakoba, ki je postavljena na mestu poznoantičnega refugijaod koder je bil lep pogled na Julijce, Triglav,in na bližnji Storžič.
Filip je sicer nekaj pred ciljem omagal, a smo ga pustili spati,
ker ga je čuval "Džeki"ko pa se je zbudil, si je po kosilu tudi on ogledal okolico
seveda skupaj s sestrico, ki je (spet) iskala zaklad.Spregledal ni niti znameniti Hudičev boršt (dva kmeta naj bi se prepirala, hudič pa jima je ponagajal tako, da je gozd odnesel na pobočje hriba po katerem ima zdaj ime).Medtem sta mami Tanja in Maša uživali na gugalnicahnato pa je sledila še pot v dolino po večernem soncu,
(ki lepo ponazarja od kod bližnjemu Krvavcu ime);
večerja pri Janezovih, kopanje in zaslužen

L A H K O N O Č