Kadar se na poti domov (v Kamnik) pot že predolgo vleče se večkrat pogovarjamo o ljudeh in kraju kjer so imeli polža privezanega z verigo na pranger.
Enkrat smo že iskali rdečo (s krvjo) obarvano cerkev, danes pa smo se povzpeli še na motniške grajske ruševine. Ker smo imeli le zelo malo časa in ker je bil dan prelep za spanje je bil ta sprehod ravno pravšnji za nas.
potem pa božično jutro nabito s skrivnostmi in veseljem
Mašin Jan je dobil dolgo pričakovano prijateljico,
Tanjo pa smo nahecali, da nam je popoldne spekla potico, vendar ji ob tem sploh ni šlo na smeh,
čeprav smo ji vsi pomagali. Na trenutke se je morda celo zazdelo, da naše pomoči ni bila tako vesela, kot mi pomaganja. ... no razen pri zajtrku naslednjega dne.
Včeraj je bil lep a zelo hladen dan. Maša je po začetnem navdušenju, in prvih mrzlih prstih imela sicer precejšnjo krizo, a po juhi na jarškem domu se je vse to zdelo le še kot grde sanje, in potem smo se veselo sankala in kepala po pravljični okolici. Filip je medtem sladko spal v sobici s čudovitim razgledom in ki si jo moramo slejkoprej rezervirati.