Po slovenski obali

Kot zaključek skoraj celo tedenske razdvojenosti smo šli za konec teden na potep po "slovenskem" primorju, ne sicer južno od Ankarana, kot bi bilo pričakovati, ampak po krajih od Trsta do Gradeža, kjer je bila verjetno nekoč najbolj SLOVENSKO primorje. Zjutraj smo se se zapeljali do Opčin nad Trstom, kjer ni težko najti zastonjskega parkirišča in kjer še lahko v slovenščini kupiš vozovnico za tramvaj. Ta tramvaj v bistvu deluje kot redna linija mestnega prometa, čeprav je hkrati tudi velika muzejska in turistična znamenitost. Verjetno ni potrebno zgubljati besed, kako navdušen je bil naš Filip, ki obožuje železnice in vsa po tirih vozeča vozila, ko smo nato še po nekaj zavojih zagledali morje in tržaško pristanišče z velikimi ladjami (Filip jim pravi oceanke:-). Skratka v Trstu smo se sprehajali malo po pomolih, si pogledali žalosten akvarij, polizali sladoled in se odpravili nazaj na Opčine. Od tam smo se po stranskih cestah zapeljali še do Sesljana, kjer se začne Rilkejeva pot do gradu Devin. Na tej potki, ki poteka po pečinah nad morjem smo imeli še popotniško kosilo, nato pa smo prišli do starodavnega gradu Devin, ki je še danes v posesti družine Thurn und Taxis (po menjavi državnega okvirja so se grofje leta 1923 preimenovali v rodbino della Torre e Tasso).

Strm povratek na Opčine

Pogled proti Piranu
Rilkejeva pot vodi nad strmimi skalnimi pečinami
Devinski grad
Prenočili smo v Štanjelu, kjer nas je sprejel še kolega iz Inštituta Jurij in nas popeljal na nočni ogled Štanjela. Naslednji dan smo se odpravili doberdobski planoti, kjer pa smo povsem neuspešno in zaman iskali edino jezero na Krasu - Rabeljsko jezero, na katerem (po Handkeju) vlada ljubka tišina trajanja.
Od tam smo se odpravili v starodavni Gradež.