Po desetih letih, ali verjetneje celo nekaj več, sem si letos spet privoščil abonma v Ljubljanski drami. Iz navdušenja, da imajo še nove abonente, so nama s Tjašo podarili ogled lanskoletne predstave Platonov in danes sem srečen da sem lahko v Talijin hram vstopil skozi velika vrata. Resda ni ravno deset let od moje zadnje gledališke predstave (še prejšnji petek smo bili z Mašo in Tanjo na premieri mariborske La bohème), a v ljubljanski drami nisem bil vsaj šest ali pet let. Prav nenavaden je občutek, ko se vračaš v nekoč tako domače prostore, morda tako, kot da bi po letih bil spet pri stari ljubici. ;-) Kakorkoli že, predstava je bila enkratna, spet sem začutil bližino igralcev, njihovo odličnost, čeprav sem bil nekoliko presenečen, nad njihovim "hitrim" staranjem ;-). Mandič, Gračnerjeva, Emeršič in Cerarjeva tako še zdaleč niso več "ta mladi" a vseeno so mi spet vzbudili fascinacijo nad živo igro, četudi mi je bila vsebina na trenutke preveč mučna za 100 % užitek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar