na Dunaju

danes smo se potepali v stari cesarski prestolnici. Obiskati smo želeli eno (ali drugo) Majo, a smo ju žal zgrešili in se potem kar tako potepali po mestu.Parkirali smo dokaj blizu Sv. Stefana (Dominikaner Bastei) in se najprej odpravili na čaj (in WC)
nato smo preštevali kočije in si ogledali Sv. Štefana; na grabnu je bilo Maši najbolj zanimivo veliko kužno znamenje
in še posebej grozna personifikacija kuge.
Zraven Hofburga smo si ogledali (doslej spregledano) Palais Herberstein, na kateri se lepo vidi tudi grb "našega" gradu Hrastovec.
Nato smo se odpravili še v cesarsko zakladnico, kjer hranijo vladarske insignije habsburžanov;
slikali smo se še pri nadvojvodi Karlu
in se čez "kerntnerco" in nekatere pustno opremljene trgovine
opravili proti razstavi G. Braqua.
Tanji so bile najbolj vščeč modre slike igorju slikarski ateljeMaši pa dve ptici

Razdvojeni

Filip je po tednu dni bolniških počitnic ugotovil, da ni slabo biti doma in si je z vnetjem ušes pridobil še en teden dopusta. Ker bi si midva žal težko privoščila tedenski izostanek sva Filipa predala babici in dediju na Štajerskem, kjer si Filip ni le opomogel, ampak tudi zelo užival.

Ko sneg pobeli dolino

prinese v vrtec veliko veselja.

V novem letu

Beg na sonce
pred dolinsko megloje zapolnil le enega izmed minulih dni.

Omembe vrednih stvari je bilo še nekaj, a od Mašinih prvih fotografskih korakov smo žal brez spodobnega fotoaparata.

Izgovori

Obljubil sem, da ne bom pisal bloga, dokler ne bom napisal več kot 10 str. že zdavnaj zamujenega članka. Čeprav sem za hip pomislil, da bi tudi tukaj lahko zapisal zakaj se je pred 150 leti morala poročiti 19 letna vdova iz Slovenskih goric, ali o tišini, ki je verjetno vladala na taistem podeželju, ko je leta 1802 za davico umrlo kar 75 otrok do 10. leta starosti, sem se odločil, da ne mešam hrušk in jabolk.

Zato raje pustimo izjemnosti minulosti in se prepustimo vsakdanjostim današnjosti...

Novo leto smo pričakali v Kamniku. Pričakovano sicer, a s povsem spremenjenim in zato toliko bolj spontanim scenarijem, ki je omogočal, da smo se videli z nekaterimi, ki jih sicer le mimobežno srečujemo, čeprav bi jih radi več.

Malo pred polnoči, nas je obiskal še Dedek Mraz
in čeprav se je polnoč bližala neverjetno hitro, sta Maša in Filip zaspala le nekaj minut prej.
Nazdravljanju je sledil še dolgotrajen skok k spodnjim sosedom nato pa aahhhh lahko noč.

V novem letu smo dan začeli z utrujenostjo,
in ker je Tanji bilo slabo, Maša pa se je pripravljala na izbruh vročine, smo šli na svež zrak le trije. Kamnik je bil obdan z meglo,
višave pa tudi niso obetale sonca
zato smo šli le na daljši sprehod skozi Pavlovče.