Obljubil sem, da ne bom pisal bloga, dokler ne bom napisal več kot 10 str. že zdavnaj zamujenega članka. Čeprav sem za hip pomislil, da bi tudi tukaj lahko zapisal zakaj se je pred 150 leti morala poročiti 19 letna vdova iz Slovenskih goric, ali o tišini, ki je verjetno vladala na taistem podeželju, ko je leta 1802 za davico umrlo kar 75 otrok do 10. leta starosti, sem se odločil, da ne mešam hrušk in jabolk.
Zato raje pustimo izjemnosti minulosti in se prepustimo vsakdanjostim današnjosti...
Novo leto smo pričakali v Kamniku. Pričakovano sicer, a s povsem spremenjenim in zato toliko bolj spontanim scenarijem, ki je omogočal, da smo se videli z nekaterimi, ki jih sicer le mimobežno srečujemo, čeprav bi jih radi več.
Malo pred polnoči, nas je obiskal še Dedek Mraz
in čeprav se je polnoč bližala neverjetno hitro, sta Maša in Filip zaspala le nekaj minut prej.
Nazdravljanju je sledil še dolgotrajen skok k spodnjim sosedom nato pa aahhhh lahko noč.V novem letu smo dan začeli z utrujenostjo,
in ker je Tanji bilo slabo, Maša pa se je pripravljala na izbruh vročine, smo šli na svež zrak le trije. Kamnik je bil obdan z meglo,
višave pa tudi niso obetale sonca
zato smo šli le na daljši sprehod skozi Pavlovče.
nekateri so bili celo polni vode 
Potem pa spet hitro domov.
