Na Arehu

Danes smo šli na sankanje. Maša pa je prvič zares stopila na SVOJE smuči.

.

Pripravljamo jelko

Ker bomo za božič na štajerskem, smo letos nekoliko pohiteli s postavitvijo svoje jelke. To da ni prava, nam je žal že skoraj samoumevno, a kljub temu nam je postavljanje in okraševanje v veliko veselje.

Dedek mraz na INZ

ni sicer potekal natančno tako kot smo si predstavljali, saj so nas otroci najprej opozorili, da to ni pravi, ampak le oblečeni stric, ker se je bojda dedek mraz oblekel v Božička. No ampak na koncu so otroci le dobili darila in je bilo vse (skoraj) tako kot more biti.

Zimska pravljica

Na srečo imam privilegij, da lahko kak dan kar rečem: jutri me ni in tisti dan počnem kar me je volja. Danes sem si zaželel snega in sonca, ker to trenutno najbolj pogrešam v dolini.

Vesela nedelja

Danes je bil en krasen sončni dan (nad meglo seveda) in zjutraj smo že zgodaj šli za Mašo na sejem rabljene smučarske opreme, vendar sva med vračanjem v stanovanje ugotovila, da je Filip sumljivo vroč. Odločimo se, da greva na sneg sama z Mašo, mami pa na hitro skoči v trgovino po najnujnejše za kosilo.
Do Tanjinega prihoda iz trgovine je Filip imel že 40,2 vročine, Maša pa se je navdušila za igranje v svoji sobi in o smučanju ali sankanju na Veliki planini ni želela niti slišati...
Zunaj pa tak prekrasen dan, o katerem za vikend lahko samo sanjaš.
:-(((Od žalosti sem se vsedel pred računalnik, punci napodil na še en sprehod in proti večeru (da bi dan ne šel povsem v nič) spekel Dunajske valove. Čeprav sem užival v peki (no Maša pa v lizanju ostankov polizdelkov),

in sem vso pripravo in peko peciva opravil čisto sam, Tanja nad mojim delom ni kazala niti najmanjšega zadovoljstva kaj šele veselja.

Le zakaj?

Saj sem bil čez dan jaz siten in ne ona? In pekel sem za razvedrilio, poleg tega pa sem ji odkrito povedal, da ne pričakujem pospravljene kuhinje že zvečer, ker vem, da bo v ponedeljek itak na bolniški in bo takrat zagotovo imela več časa kot zdaj zvečer !

Ne vem zakaj je šla spat brez besed in poljuba ?

Ženske so včasih res čudne.

Sobotni direndaj

Tanja spet Mozartira, mi pa lepo skrbimo zase. Zjutraj Maši kupimo pancerje, ker se pripravljamo na jutrišnji sneg, skuhamo kosilo za dva, (ker se je ati igor uštel v količinah ali pa sta bila že pošteno lačna), nato Filip nenačrtovano zaspi na poti v Ljubljano tako lahko Mašo pravočasno oddam na ure pravljica za najmlajše, medtem, ko mi Filip spi sam v avtu. Tam so poslušali pravljico o Dajdalu(?) in Ikarju obiskal pa jih je tudi STA-jevski Dedek Mraz. Ker smo bili tam brez Tanje in ker skoraj nikogar nismo poznali, (fotograf nas sprva sploh ni hotel ovekovečiti, ker je mislil, da smo outsiderji) z znanci pa smo se razgubili smo šli še na potep po muzeju. Najprej smo seveda obiskali kamniškega mamuta, nato pa skozi razstavo o gozdu do zbirke nagačenih živali. Filip je skoraj pri vsaki živali rekel UH, saj še ni videl medveda, jelena, orla, kozoroga... od tako blizu, Maša pa se je pri vseh od krokodila do ščinkavca vprašavala: "Ati, a je ta tudi mrtev?", "Zakaj je umrl, kdo ga je ubil?" in nobeno razlaganje, da smo pač v muzeju, kjer ni hrane, ker žive živali ne bi marale majhnih kletk ampak živijo raje v živalskem vrtu niso pomagale. Že pri sovi sem spet slišal: "Ati, a je ta tudi mrtva? ..."
Po muzeju smo si šli še v center gledat novoletne lučke in čofotat po lužah, ki so ostale od petkovega dežja. Nekaj lovljenja po prešernovem trgu, čudenje nad naraslo Ljubljanico, ki je tega dne zalila barje, Robbov vodnjak in hop domov.

Na povratku mi je Maša zaspala a sem jo žal moral zbuditi, ker smo ob 21.30 skočili še na Voklo po Tanjo.

Glasbenik

Svirilili, svirilili,
glasbenika smo dobili.
Sviri sviri svirilaja,
vsakih pet minut je vaja. (N.G.)