Sobotni direndaj

Tanja spet Mozartira, mi pa lepo skrbimo zase. Zjutraj Maši kupimo pancerje, ker se pripravljamo na jutrišnji sneg, skuhamo kosilo za dva, (ker se je ati igor uštel v količinah ali pa sta bila že pošteno lačna), nato Filip nenačrtovano zaspi na poti v Ljubljano tako lahko Mašo pravočasno oddam na ure pravljica za najmlajše, medtem, ko mi Filip spi sam v avtu. Tam so poslušali pravljico o Dajdalu(?) in Ikarju obiskal pa jih je tudi STA-jevski Dedek Mraz. Ker smo bili tam brez Tanje in ker skoraj nikogar nismo poznali, (fotograf nas sprva sploh ni hotel ovekovečiti, ker je mislil, da smo outsiderji) z znanci pa smo se razgubili smo šli še na potep po muzeju. Najprej smo seveda obiskali kamniškega mamuta, nato pa skozi razstavo o gozdu do zbirke nagačenih živali. Filip je skoraj pri vsaki živali rekel UH, saj še ni videl medveda, jelena, orla, kozoroga... od tako blizu, Maša pa se je pri vseh od krokodila do ščinkavca vprašavala: "Ati, a je ta tudi mrtev?", "Zakaj je umrl, kdo ga je ubil?" in nobeno razlaganje, da smo pač v muzeju, kjer ni hrane, ker žive živali ne bi marale majhnih kletk ampak živijo raje v živalskem vrtu niso pomagale. Že pri sovi sem spet slišal: "Ati, a je ta tudi mrtva? ..."
Po muzeju smo si šli še v center gledat novoletne lučke in čofotat po lužah, ki so ostale od petkovega dežja. Nekaj lovljenja po prešernovem trgu, čudenje nad naraslo Ljubljanico, ki je tega dne zalila barje, Robbov vodnjak in hop domov.

Na povratku mi je Maša zaspala a sem jo žal moral zbuditi, ker smo ob 21.30 skočili še na Voklo po Tanjo.

Glasbenik

Svirilili, svirilili,
glasbenika smo dobili.
Sviri sviri svirilaja,
vsakih pet minut je vaja. (N.G.)

Dan republike

Na dan ko smo včasih poslušali govorancije o bratstvu in AVNOJ-u, smo doživeli kar nekaj novega. Medtem, ko se nam je mami Tanja potepala po sončnem in toplem Salzburgu smo mi šli na letošnji prvi sneg. Maša je vriskala od veselja, Filip pa se je le čudil mrazu in spremenjeni pokrajini. Ker smo bili leni in se nam ni ljubilo iti višje (ups. saj niti avtomobila nismo imeli), smo iskali snežne zaplate, kjer bi se lahko vsaj malo sankali ali kepali.
Dopoldne sta Maša in dedi naredila snežaka
potem smo se malce okrepčali, Filip je šel na počitek, mi pa na Zg. Ročico iskat več snega.
Vendar snežne razmere niso bile prav nič boljše.
Maša je vendarle našla zaplato, kjer se je znebila začetnega strahu pred strmino,
nato pa sta še s teto Jožico šli v krušno peč iskati sveže pečen kruh Ta dan pa si bomo vendarle zapomnili po tem, da je Filip končno zbral pogum in naredil prve povsem samostojne korake.
Sprva zelo previdno...

potem pa zmeraj bolj suvereno,kot da bi za to priložnost izbiral pravi trenutek.

Sv. Jakob nad Preddvorom

Včeraj popoldne je imela Maša rostnodnevno srečanje z nekdanjimi sovrtčani v Hotemažah, danes pa smo bili povsem naključno povabljeni na izlet v bližnji Preddvor, od koder je simpatičen (a danes nekoliko blaten) izlet do cerkvice Sv. Jakoba, kjer sta tudi (vsaj) dve planinski koči.

Na izlet so nas povabili Klavdija, Oskar, Janez in Jaka.
Pot je bila ponekod precej blatna,a lepo vreme nam je dajalo pogum,da smo vztrajali vse do skrite cerkvice sv. Jakoba, ki je postavljena na mestu poznoantičnega refugijaod koder je bil lep pogled na Julijce, Triglav,in na bližnji Storžič.
Filip je sicer nekaj pred ciljem omagal, a smo ga pustili spati,
ker ga je čuval "Džeki"ko pa se je zbudil, si je po kosilu tudi on ogledal okolico
seveda skupaj s sestrico, ki je (spet) iskala zaklad.Spregledal ni niti znameniti Hudičev boršt (dva kmeta naj bi se prepirala, hudič pa jima je ponagajal tako, da je gozd odnesel na pobočje hriba po katerem ima zdaj ime).Medtem sta mami Tanja in Maša uživali na gugalnicahnato pa je sledila še pot v dolino po večernem soncu,
(ki lepo ponazarja od kod bližnjemu Krvavcu ime);
večerja pri Janezovih, kopanje in zaslužen

L A H K O N O Č

Lepenatka

Lepenatka se mi je dolgo izmikala in še za danes nisem prepričan, če je bil idealen dan za prvi pristop. Kljub blatni poti, zdaj mislim, da se je na koncu le izplačalo poiskati sonce.

Do Lepenatke pridemo, če malo pred Gornjim Gradom pri eni razpadajoči kapelci zavijemo levo v hrib.
Pot nas sprva vodi ob potoku nato pa ta (kot tudi asfalt) izgine v neznano. Usmerjamo se proti Sv. Lenartu, čeprav sva ga midva z Mašo v megli spregledala in sva parkirala na "koncu" kjer se zaključi cesta.
Pot je bila zelo meglena in vlažnain na trenutke mi je bilo že žal, da se nisva raje odpravila na "alternativni" Krvavecšele tik pred ciljem se nama je iz megle začel kazati vrh sosednjega Rogatca.Ko pa sva se dvignila nad oblake se nama je odkril povsem nov svet. Odprl se je namreč čudovit pogled na Ojstrico in Planjavo.ter na bližnjo Veliko PlaninoNa vrhu je sledil počitek z malicoin skupinsko slikanjeVrh


Vse okrog naju pa je bilo morje oblakov in Mašo je zaskrbelo, da se mami in Filip ne utopita spodaj v Kamniku.Seveda je bil sonca deležen tudi "novi Kasti"manjkalo pa ni niti obvezno žigosanje po roki, ker beležke pač nikoli nismo imeli. Še nekaj lepih razgledov in nazaj v meglo vsakdana.
In še zanimiv pojav: mavrica iz megle okoli sence moje glave.