Izlet na Moličko peč

Izlet smo načrtovali že pred pol meseca, a smo ga iz taktičnih razlogov preložili na dan z lepšim vremenom. Odločitev se je izkazala za modro, kajti četudi nam ni uspelo doseči zastavljenega cilja, je bila modra izbira vsem všeč.
Na izhodišče smo se odpeljali vse do planine Ravne, kamor se pripelješ iz ceste Črnivec - Luče (skozi Podvolovljek)po 10km dolgem makadamu. Od tod vodi na Moličko planino (in dalje na Korošico) čez Dleskovško planoto dve urna pot. Kljub vzponom in spustom pot ni zahtevna, a je v začetku avgusta zamudna zaradi borovnic, gozdnih jagod in brusnic.
Že kmalu po štartu smo prišli med prve grmičke
borovnic.
Pravzaprav med ogromno borovnic,
in gozdnih jagod.Pot (no pravzaprav cilj) se nam je zato iz ure v uro odmikala
spet zaradi borovnic
in lepega cvetja
po malici, nekje na dobri polovici poti, pa smo sklenili, da si bomo cilj raje prihranili za drugič

in smo se raje odpravili nazaj
skozi borovnice seveda.
Pri avtu nas je čakala nekoliko neobičajna dobrodošlica,

ki pa je na tej planini očitno povsem udomačena
in zadovoljna.
Še pogled na Luče,
in na posledice julijskega neurja na Črnivcu.

Tiho jezero

Danes smo šli na Pohorje. Matej Borin je spet našel en simpatičen in skrit kotiček, kjer smo se lahko sprehajali, kopali, nabirali gobe in borovnice ter seveda imeli piknik. Tiho jezero ali Falski fajht je eden bolj skritih kotičkov Pohorja. Nahaja se nedaleč od slapa Šumika, jezero pa je v različnih letnih časih bolj ali manj polno.

a vidiš na sliki gobo? (Tanja je ni videla, Nebojša pa)

Ker so bili ob starših prisotni še trije malčki: Iva, Brin in Filip, smo imeli tudi pravi gozdni vrtec.

medtem, ko so veliki pekli in se mali igrali se je "velika" Maša raje podila po gozdu in čofotala v jezeru.
v jezeru smo se ji nato pridružili še ostali
zvečer smo imeli še tradicionalni "Polkjuka piknik", kjer je bratec žal sameval med dekleti,
medtem, ko smo drugi skrbeli za hrano in pijačo.

Počitnice pri teti Jožici

Nekako se trudim, da vsako leto vsaj za dva dni gremo na počitnice na domačije najinih staršev. Letos smo bili na Zgornji Ročici pri Sv. Ani v Slovenskih goricah in bilo je spet super. Največji hit je itak nakladalka a tudi ribarjenje v ribniku, pobiranje jajc iz gnezd, krmljenje krav in prašičev skratka neposredni stik Filipa in Maše z domačimi živalimi je bil enkraten. Drugo leto gremo zares za dlje časa.

" Nema odmora dok traje obnova"

Po lenarški ujmi je bilo potrebno kar nekaj dela, da se stvari spet uredijo, sam sem sicer bolj malo prispeval k obnovi, a ker so bili moji v Lenartu so skušali pomagati tudi oni.


in šele ko"male" gledaš iz distance (po mailu) opaziš, da sploh niso več tako majhni.

Ratitovec

Dovolj energije in lepa sobota sta nas zvabili v Škofjeloško hibrovje.
Malce za Železniki cesta zavije desno vse do lepe vasice Prtovč, kjer smo okoli 12h komaj našli parkirni prostor.
Do vrha Ratitovca vodita dve poti, za vzpom smo si izbrali desno, ki vodi čez Razor.

Pot bi naj prehodil v uri in pol, mi pa smo zanjo potrebovali dve uri.
Sprva greš p o gozdu,
čez kakšno uro prideš na plano in morda uzreš celo gamse
nato spet grizeš kolena
in v daljavi smo lahko videli oblake, ki so pokrivali Karavanke.
Malo pred kočo
smo na bližnjem vrhu opazili še koze,
ko pa so one opazile nas

smo se jih komaj znebili.

Na vrhu,
je enkraten razgled od Štajerske do Primorske ter na vse bližnje gore
Sledil je počitek sede,
in stoje,

še slovo od kozic,in rožic
ter spet v dolino.
Ženski mir,
zadnji pogled proti vrhu
in konec.